Prof. dr. Janez Juhant Umetnost, religija, filozofija (znanost) - matematika, etika in vzgoja Življenje človeku nudi osnovo za razmišljanje. Grki so izhajali iz vodila: Najprej živeti potem filozofirati. L. Wittgenstein pravi: Vse življenje je reševanje problemov. Večina filozofov je cenila matematiko kot urejevalko človekovega miselnega (simbolnega) sveta. Platon jo je razumel kot vrhunec znanja. Aristotel je filozofiranje opredelil kot urejanje (življenja). Človekov duh usmerjajo tri spretnosti, logika misel, etika voljo in estetika čut za lepo. Orodje je govorica (simbol), s katero človek obvladuje napetost med Dionizijem (življenjski izbruh) in Apolonom (kulturni okvir, urejenost). Človek uporablja simbolni svet, govorico, ki omogoča povezavo vsega v enotnost. Človekovo življenje je neprestano vračanje iz vsakdanje raztresenosti k prvotnemu oziroma izvornemu. Dialoški proces je živo in stalno popotovanje od ujetosti v pozunanjenje k izvornemu položaju, je pot ubesedenja: Beseda ima denotativno in konotativno plat, zadnja je odločilna. Ljudje smo v stalni nevarnosti, da se iz prisebnosti izgubimo oziroma ujamemo ob bolj ali manj grobih posegih drugih v naše življenje – posebno občutljivi za to so otroci. Iz ujetosti v videz (doxa, maja), v floskule ali v bleščeče like (nasilnih) ideologij znanstvenih, dogmatičnih ali tudi (kvazi-) 'matematičnih' okvirov je treba preiti v pri-sebnost, saj gre za človeka kot o-sebo. Do tega prihajamo kot pri-sebni ljudje v neposrednem dialogu. Človek je torej dialoško bitje, svoj svet ureja prek drugih, ko kot časno bitje (Heidegger: tubit) vstopa v simbolni svet (zgodovinskost, družbenost). Prvotno sporočilo narodne biti je mit (pripoved). Propedevtične (uvajalno-učne) oziroma svobodne umetnosti omogočajo urejevanje: trivium (gramatika, retorika, dialektika) in quadrivium (aritmetika, geometrija, glasba, astronomija). Zahodna kultura od Grkov dalje nam je s 'predsokratiki' odpirala pota tega iskanja: Jonski naravoslovci; Parmenid –Heraklit: bit-nastajanje; Pitagora: število; Demokrit: atomi - prazen prostor; kvantna teorija: delec ali gibanje. Descartes: vrojene ideje; Kant: antinomije; Einstein: relativnost. Postmoderni svet iz svoje izgubljenosti išče neskončno, da bi se oprl na trdnejše temelje. Problem: Bog je mrtev (Nietzsche), sistemi so padli, čeprav jih nadomeščajo novi (npr. medijski). U. Beck: Religija moderne, religija postmoderne in religija druge moderne ali dialoška religija. Podobno celotni človekov pogled na svet: Potrebujemo dialoški pogled na svet, ki je tudi temelj vzgojnih procesov. Človek ne more živeti samo od analitičnega, čeprav je pogosto prevladala logika znanosti nad življenjem. Treba je pogledati prek vsakdanjega v globine človeške biti. Ključni problem človeka je zato etika oziroma urejanje volje oziroma, urejanje človeka samega. Zato je bila vedno etika središče filozofije. Platon jo je razumel matematično kot urejevanje človekovega duhovnega sveta. Danes je želja po etiki splošna in odpira se problem povezanosti etike in religije. Raziskava je pokazala, da učitelji pri nas želijo več etike, a so premalo usposobljeni za njeno posredovanje, zato je bil velik interes za sodelovanje v spodaj navedenem projektu*. Predvsem so problem metode, kako posredovati: kreposti kot so razumnost, pravičnost, srčnost (pogum) in zmernost. Tem Aristotelovim krepostim so kristjani dodali vero (nemalikovanje sveta) upanje (odprtost v novi svet) in ljubezen oziroma sodelovanje. Danes v ospredje stopajo bolj sekularni vidiki kreposti kot poštenost, strpnost, civilni pogum itd, ki pa jih lahko prav razumemo in uporabljamo v povezavi s klasičnimi. *Erasmus+ projekt Etika (pristopna izjava v 'Wordu').