Tistim, ki se matematiki posvetijo in jo razumejo, študij nudi motivacijo in veselje. Ljudje občudujejo matematiko zaradi njene intelektualne izzivalnosti, jasnosti in dejstva, da človek ve, kdaj ima prav. Rešitev problema nudi vznemirjenje in zadovoljstvo.

Napori matematikov, da bi razložili svoje delo tudi širši družbi, v veliki meri bogatijo in pozitivno vplivajo na poučevanje in raziskovanja v matematiki. Nedvomno bo prihodnost matematike odvisna od mnenj, ki jih o matematiki imajo ne samo profesionalni matematiki, ampak tudi javnost.

Vsaka znanost uporablja matematične koncepte in principe v poskusih potrditve veljavnosti svojih teorij in pri oblikovanju možnih modelov. Matematične trditve so vselej natančno dokazane in prav ta absolutna preverljivost zagotavlja preživetje matematičnih teorij, medtem ko veliko teorij drugih znanosti prej ali slej postane neustreznih, nepopolnih ali netočnih.

Na vsakem področju, še posebej na znanstvenem, je naivno pričakovati trajno uspešnost brez poznavanja osnovnih principov razmišljanja. Študij matematike predstavlja študij teh temeljnih principov, ki omogočajo razumevanje slehernega sistema.

Začetek študija je podoben začetnim korakom gorskega vzpona. Prvi del poti večkrat vodi skozi nepregledni gozd, potem se pogled v dolino počasi začne odpirati.

1. Platon (427 - 349 pr. Kr.) je bil drugi v velikem triu starogrških mislecev (Sokrat, Platon in Aristotel), ki so postavili filozofske temelje zahodne civilizacije. Njegova misel s svojimi logičnimi in metafizičnimi poudarki je v bistvu najprej etična. Platonovo filozofijo bi tako lahko označili kot racionalistično etiko. Opus njegovih del je izjemno obširen. Platon je bil Sokratov učenec, učil se je tudi pri matematiku Theodorusu (v današnji Libiji) in pri Archytasu v pitagorejski šoli (v današnji Italiji). Njegovi študiji v Italiji so se žalostno končali, ko ga je Dionysius I, vladar Sirakuz, prodal v suženjstvo, vendar se je prigoda srečno končala, saj ga je neki prijatelj odkupil, tako da se je Platon lahko svoboden vrnil v Atene. Približno leta 380 pr. Kr. je Platon ustanovil Akademijo, nad vhodom katere je pisalo: “Naj nihče, ki ne razume geometrije, ne vstopa!”
2. Evklid iz Aleksandrije (živel v času okoli 300 pr. Kr.) Potem ko je Aleksander Veliki leta 332 pr. Kr. ustanovil mesto Aleksandrijo, je Evklid približno leta 300 pr. Kr. postal prvi učitelj matematike na novo ustanovljeni univerzi. Pisal je knjige s področja optike, glasbe in astronomije, največjo slavo pa mu je prinesla zbirka trinajstih knjig (poglavij), imenovanih Elementi. V njih je Evklid zbral in uredil vso do tedaj znano matematiko. Prvih šest knjig je obravnavalo ravninsko geometrijo, sedma, osma, deveta in deseta knjiga so bile posvečene aritmetiki, zadnje tri pa geometriji teles. V Elementih je bilo zbrano delo Pitagorejcev (pitagorejske šole), Hipokrata, Eudoxa, Theaetetosa in drugih. Evklidov prispevek je bila logična organizacija, ki je temeljila na aksiomih, natančnih definicijah in korektnih izpeljavah. Evklidovi Elementi veljajo za eno glavnih izhodišč evropske znanosti.
3. Leonardo da Vinci (1452 - 1519) je bil velik umetnik in znanstvenik. Kot umetnik je smatral svoje oči in sposobnost opazovanja za glavno pot do (spo)znanja. Njegov saper vedere (znati videti) je bil glavna tema njegovih študij narave in človeških dosežkov. Leonardova ustvarjalnost je segala na področja slikarstva, kiparstva, arhitekture in inženirstva. S svojim izjemnim umom in sposobnostjo opazovanja je posegal tudi v splošni študij narave, kjer je s svojim pazljivim očesom in prodorno logiko izkazal tako svoje umetniške kot znanstvene sposobnosti. Študiral je latinščino in matematiko, čeprav je bil njegov študij skoraj vedno praktično usmerjen. Leonardo je delal kot tehnični svetovalec in inženir ter izdelal načrte na področjih arhitekture, vojskovanja, gradnje utrdb in mostov, hidravličnih naprav in črpalk ter raznovrstnih mehanskih naprav. Izdelal je risbe za knjigo Divina proportione velikega italijanskega matematika Lucasa Paciolija. Leonardo se je izkazal tudi kot pisatelj. Pisal je monografije s področja slikarstva, arhitekture, mehanike in anatomije. Dobro je poznal tudi botaniko in bil za takratne čase revolucionarni sanjač na področjih hidrodinamike in aviacije. Njegovi rokopisi so bili polni matematičnih, optičnih, mehaničnih, geoloških in botaničnih razmišljanj, ki jih je razumeti kot del njegovega celostnega spoznanja narave. Leonardova pisana beseda je jasna, enostavna in izrazna. Njegov besedni zaklad je bil izjemen in predstavlja pomemben prispevek v razvoju italijanskega jezika, še posebej na znanstvenem področju. Bil je začetnik današnjega ilustratorstva, čeprav je v njegovih delih glavno vlogo imela slika. Zanimivo je tudi to, da je Leonardo skoraj vedno pisal zrcalno, kar pomeni, da so bili njegovi teksti berljivi s pomočjo zrcala. Ta način mu je bil kot levičarju naraven, čeprav je tekoče obvladal tudi ‘običajno’ pisanje.
4. Galileo Galilei (1564 - 1642) je italijanski matematik, fizik in astronom, ki je veliko prispeval k moderni znanstveni misli. Njegove potrditve odkritij, da se Zemlja vrti okoli Sonca, so povzročile spor s cerkvenimi oblastmi, tako da je po odredbi inkvizicije zadnjih osem let svojega življenja preživel v hišnem priporu. Galileova opazovanja in matematične analize sončnega sistema so postavile izhodišča za poznejše Newtonove zakone na področju gravitacije. Galilei velja za začetnika moderne mehanike. Iz opazovanj nihanj cerkvenih lestencev je denimo prišel do spoznanj o nihanju nihala, ki so vodila do uporabe le-teh pri konstrukciji ur. Galilei je študiral medicino in matematiko in bil pozneje učitelj matematike na univerzi v Pisi. Bil je prvi, ki je pri svojih astronomskih opazovanjih uporabljal teleskop, ki ga je sam sestavil in je omogočal dvaintridesetkratno povečavo. Na podlagi uporabe teleskopa je prišel do takrat revolucionarnih odkritij v astronomiji. Ugotovil je na primer, da površina Lune ni gladka, in odkril Jupitrove lune. S svojimi znanstvenimi odkritji in s simpatijami oblasti v Rimu, katere je očaral s svojim izumom teleskopa, si je nakopal veliko sovražnikov takratne akademske elite v Italiji. Po nagovarjanjih enega izmed svojih učencev, benediktinskega meniha Castellija, je rimskim oblastem napisal znano pismo, v katerem je opozoril na nevarnost ozke cerkvene interpretacije Svetega pisma v zvezi z novimi znanstvenimi odkritji in poudaril, “kako velika škoda za duše ljudi bi bilo proglasiti za greh verovanje v stvari, ki so logično dokazljive”. Tudi njegova osebna posredovanja v Rimu so se ponesrečila in tedaj glavni rimski teolog in kardinal Robert Bellarmine se je, verjetno tudi pod vplivom Galilejevih akademskih nasprotnikov, odločil, da z dekretom 15.3.1616 razglasi Kopernikove ideje za blodnje in jih prepove. Zanimivo pa je, da je le nekaj dni pred tem - 26.2.1616 - kardinal Bellarmine sprejel Galilea, da bi ga obvestil o sprejetem dekretu in ga opozoril, naj svojih teorij javno ne brani, da jih pa lahko razvija kot “matematične hipoteze”. Knjigo Saggiatore (v kateri tudi napiše slavno misel, da je knjiga narave napisana v matematičnem jeziku) posveti papežu Urbanu VIII, ki je bil dolgoletni prijatelj in zaščitnik Galilea. Leta 1624 Galilei zaman poskuša od papeža Urbana VIII doseči preklic dekreta iz leta 1616, vendar mu je dovoljeno pisati tako o Ptolomejevem kot o Kopernikovem sistemu, če le ne piše o njih kot o edinih možnih sistemih in če so zaključki razprave takšni, kot mu jih je papež narekoval, torej da človek ne more predpostavljati vedenja, kako je svet narejen, kajti to ve le Bog. Leta 1632 je nastalo eno najbolj nenavadnih znanstvenih del v zgodovini Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, tolemaico e copernicano (Dialog o dveh glavnih sistemih sveta – Ptolomejevem in Kopernikovem). Knjiga je dobila potrditev cenzorjev in bila po vsej Evropi sprejeta kot literarna in filozofska mojstrovina. V knjigi se je Galileo spretno logično držal papeških navodil, a obenem skozi dialoge nedvoumno propagiral Kopernikov sistem in vlogo zagovornikov Ptolomejevega sistema zaupal Simpliciu, ki ga skozi tekst spretno sramoti. V Simpliciu so poznejši kritiki celo prepoznali figuro papeža Urbana. Knjiga je bila naknadno prepovedana, Galilei je padel v nemilost pri papežu in bil leta 1633 obsojen na “obžalovanje svojih napak”, zaporna kazen pa mu je bila zaradi še vedno močnih simpatij pri papežu spremenjena v hišni pripor.


Galilejeva teleskopa

5. Eudoxus (405 - 355 pr. Kr.) iz Cnidusa v mali Aziji, današnji Turčiji, je (starogrški) znanstvenik, ki se je ukvarjal z matematiko, astronomijo, medicino, geografijo in filozofijo. Veliko je prispeval k razvoju teorije števil in bil med prvimi, ki so razložili gibanje Sonca, Lune in planetov. Začel je sistematično povezovati matematične študije in astronomska opazovanja. Med prvimi je matematično natančno dokazal formulo za ploščino kroga, pri čemer števila "PI" takrat niso poznali tako natančno kot danes.
6. Jakob Bernoulli (1655 - 1705) je bil prvi v Bernoullijevi družini švicarskih matematikov. Po volji očeta je študiral teologijo, a se je kmalu posvetil matematiki. Bil je profesor matematike na univerzi v Baslu. Ukvarjal se je z analizo, teorijo števil in verjetnostjo. Njegove zaključke iz študija krivulje verižnice (prosto viseča veriga, obešena na dveh koncih) so kmalu uporabili v inženirstvu gradnje visečih mostov. V svojih delih Ars Conjectandi (Umetnost predpostavljanja) in Opera Jacobi Bernoullii (Zbrano delo) je obdelal med drugim teorijo permutacij in kombinacij, tako imenovana Bernoullijeva števila in postavil temelje moderne teorije verjetnosti.
7. Maurits Cornelius Escher (1898 - 1972), nizozemski grafični umetnik, je znan po uporabi realističnih podrobnosti, spretno povezanih v nenavadne optične in predstavne oblike. S svojimi slikami je navdušil ne samo matematike, ampak tudi kognitivne psihologe in širšo javnost. Sam je sebe imenoval “grafični umetnik”. Bil je velik specialist lesoreza in litografije. Čeprav Escher ni imel nikakršne formalne matematične izobrazbe, so ga nekatere matematične ideje tako prevzele, da se je vanje dodobra poglobil in jih uspel v svojih umetniških delih ponazoriti in vizualizirati. Iz matematike je črpal navdih za svoja dela in umetniško izvirno uprizoril številne geometrične oblike, ki se sicer izmikajo nazorni predstavi.
8. Carl Friderich Gauss (1777 - 1855) velja poleg Arhimeda in Newtona za največjega matematika vseh časov. S svojimi odkritji v teoriji števil je odprl pot za povsem novo in dosledno obravnavanje analize. Poleg številnih dosežkov na področjih teoretične matematike je veliko prispeval k razvoju uporabnosti matematike na področjih astronomije, geodezije in elektromagnetizma. Gauß je izrekel slavno misel »Matematika, kraljica znanosti, aritmetika, kraljica matematike.« Gaussa, ki je bil rojen v revni družini, je zaradi izjemnih sposobnosti za matematiko in jezike finančno podprl vojvoda Braunschweig. Pri dvaindvajsetih letih je Gauß doktoriral iz matematičnih znanosti z dokazom osnovnega izreka algebre, ki pravi, da ima vsak nekonstanten polinom vsaj eno (kompleksno) ničlo. Komaj štiriindvajset let star je objavil delo Disquisitiones Arithmeticae, ki predstavlja eno najbriljantnejših del v zgodovini matematike in še posebej v teoriji števil. S pomočjo teorije števil je Gauss rešil mnoge od grških časov nerešene geometrijske probleme. Genialnost Gaußovega uma se je pokazala večkrat, na primer ob natančnih izračunih orbite astroida Ceres, s katerimi je presenetil astronome. Veliko je prispeval k raziskavam o zemeljski obliki in velikosti in preko tega prišel do izjemnih odkritij diferencialne geometrije in teorije ploskev. Prav te ideje so navdihnile tudi enega njegovih najboljših učencev - Bernharda Riemanna, ki je te geometrijske ideje razvil in pripravil pot Einsteinovim odkritjem splošne teorije relativnosti. Gauss je pustil pomembne sledi na vseh področjih matematike in na mnogih področjih fizike. Njegova dela obsegajo preko 150 naslovov, pri čemer so zanimiva tri njegova načela pisanja: Pauca, sed matura (Malo, ampak zrelo), Ut nihil amplius desiderandum relictum sit (Da ne ostane nič, kar bi bilo treba dodati) in Exacte (Natančno).
9. Nikolaj Ivanovič Lobačevski (1792 - 1856) je ruski matematik, ki poleg madžarskega matematika Jánoša Bolyaija velja za utemeljitelja neevklidske (hiperbolične) geometrije. Leta 1829 objavljena Teorija neevklidske geometrije je poleg vzporednega dela Bolyaija, ki je bilo objavljeno leta 1832, predstavljala rešitev 2000 let starega problema petega Evklidovega aksioma. Lobačevski se je s pojmi prostora in časa ukvarjal tudi filozofsko in bil oster nasprotnik Kantovega transcendentalnega idealizma, za katerega je prostor in čas obstajal sam po sebi. Lobačevski je začel univerzitetni študij matematike pri štirinajstih letih, pri štiriindvajsetih pa je že bil univerzitetni profesor. Delo Lobačevskega je posegalo na skoraj vsa področja analize, na področje verjetnosti in algebre. Glavno delo Lobačevskega s področja neevklidske geometrije je za časa njegovega življenja ostalo neopaženo. Njegovo pomembnost so v letih 1866 – 1871 pokazali nemška matematika Bernhard Riemann in Felix Klein ter italijanski matematik Eugeni Beltrami.
10. Jánoš Bolyai (1802 - 1860) poleg Lobačevskega velja za ustanovitelja neevklidske geometrije. Oba matematika sta prišla do podobnih spoznanj neodvisno in približno v istem času. Pod mentorstvom svojega očeta, profesorja matematike Farkasa Bolyaija, se je Jánoš v starosti med desetimi in trinajstimi leti naučil analize in analitične mehanike. Tudi še v otroških letih je postal izjemen violinist. Jánoš je po očetu prevzel zanimanje za peti Evklidov aksiom, ki ga je njegov oče poskušal dokazati. Drugače kot oče se je Jánoš kmalu usmeril v povsem nove smeri reševanja te tisočletne uganke. Znano je, da mu je oče ostro nasprotoval in mu skušal celo preprečiti zavzete študije v smeri sprejemanja ideje neevklidske geometrije. Preden je objavil svoje delo o neevklidski geometriji, je izvedel, da je tako rešitev predvidel že Gauß, in to ga je močno potrlo. Poleg dela na področju neevklidske geometrije je Bolyai raziskoval tudi na področju kompleksnih števil. Pomembnost njegovega dela je postala znana šele po njegovi smrti.
11. Georg Friedrich Bernhard Riemann (1826 - 1866) je nemški matematik, čigar delo je pomembno oblikovalo moderni razvoj geometrije in analize in posledično tudi teoretične fizike. Njegove ideje iz geometrije so bile uporabljene v teoriji relativnosti. Oblikoval je pojem eliptične geometrije, ki med neevklidskimi geometrijami predstavlja alternativo hiperbolični geometriji. Študiral je na univerzi v Göttingenu. Veliko je prispeval k razvoju teorije števil, teorije kompleksnih funkcij in teorije ploskev.
12. Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) je bil Platonov učenec, ki je v marsičem presegel svojega učitelja ali se ni strinjal z njim. Zavračal je abstraktne platonske ideje, ki naj bi obstajale neodvisno od materialne stvarnosti. Prav na podlagi ločevanja med stvarnim in abstraktnim je razvil dosledno logiko razmišljanja. Ukvarjal se je s številnimi področji od matematike, fizike, logike, filozofije, psihologije, metafizike, etike, politike do umetnosti in retorike. Njegov obširni opus obsega številna dela na vseh teh področjih. Aristotel je zavračal pojem neskončnosti in prav s svojimi poskusi ovreči takrat ohlapni pojem neskončnosti je veliko pripomogel k razumevanju neskončnega v matematiki in filozofiji. V svoji Poetiki med drugim piše: Da bi živo bitje ali del narave lahko bilo lepo, mora ustrezati določeni urejenosti in razporeditvi. Vsaka lepa stvar in vsi njeni deli morajo biti določenih končnih velikosti. Lepota je stvar velikosti in urejenosti in torej nemogoča v stvaritvi ogromne velikosti - recimo milijon korakov – v takem primeru stvari sploh ni možno videti naenkrat in so tako njena enotnost, celota in lepota za opazovalca izgubljene.
13. Jules - Henri Poincaré (1854 - 1912) je bil francoski matematik, astronom in vpliven filozof znanosti. Njegove ideje imajo pomembno mesto v kozmologiji, teoriji relativnosti in topologiji. Poincaré je bil nadarjen in karizmatičen interpret pomena znanosti za javnost. Ukvarjal se je z mehaniko, eksperimentalno fiziko, skoraj z vsemi področji teoretične in uporabne matematike in z astronomijo. Svoje nove matematične teorije v astronomiji je predstavil v trilogiji Les Méthodes nouvelles de la mécanique céleste (Nove metode nebesne mehanike), v knjigi Analysis situs (Pozicijska analiza) pa je postavil temelje topologiji. V članku o dinamiki elektrona leta 1906 je neodvisno od Einsteina objavil veliko rezultatov poznejše splošne teorije relativnosti. Poleg številnih znanstvenih prispevkov je Poincaré objavil tudi vrsto knjig, v katerih je znanost približal javnosti (Znanost in hipoteza, Vrednost znanosti, Znanost in metoda). Knjige so doživele velik uspeh in bile prevedene v številne svetovne jezike. Ukvarjal se je tudi s filozofijo in psihologijo in bil eden prvih intuicionistov. Njegov znanstveni ugled je bil kronan z izvolitvijo za predsednika Francoske akademije znanosti leta 1906, leta 1908 pa je postal član Francoske akademije, kar je najvišja čast za francoske pisatelje.
14. Paul Adrien Maurice Dirac (1902 - 1984) je angleški matematik in teoretični fizik švicarsko-francoskega rodu, najbolj znan po delu s področja kvantne mehanike in po teoriji spina elektrona. Dirac velja za ‘odkritelja’ antimaterije. Leta 1933 je skupaj z avstrijskim fizikom Erwinom Schrödingerjem prejel Nobelovo nagrado za fiziko.
15. Bertrand Russell (1872 - 1970) je bil angleški logik in filozof. Najbolj je znan po delih s področja matematične logike in filozofije ter po družbenem in političnem agitiranju na področjih pacifizma in jedrske razorožitve. Leta 1950 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Med svojimi številnimi profesorskimi pozicijami je bil tudi učitelj geometrije. Med njegovimi najpomembnejšimi deli izstopajo Razprava o pomenu in resnici; Človeško znanje, njegov obseg in omejenost; Analiza materije; Analiza razuma; Teorija in praksa boljševizma; Zgodovina zahodne filozofije in Moj filozofski razvoj. Skupaj z velikim angleškim filozofom in matematikom Alfredom Northom Whiteheadom (1861 –1947) je objavil obsežno trilogijo Principia Mathematica. Zaradi svojih pacifističnih aktivnosti je med prvo svetovno vojno izgubil učiteljsko službo in bil zaprt. V zaporu je nastalo njegovo delo Uvod v matematično filozofijo. V svoji filozofiji logičnega atomizma je sprejel mnoge ideje svojega učenca Ludwiga Wittgensteina. Napisal je celo vrsto odmevnih poljudnih knjig: ABC o atomih; ABC o relativnosti; Kar verjamem; Poroka in morala; Znanstveni pogled; Izobraževanje in socialna ureditev; Zakaj nisem kristjan,… Med njegovim političnim delovanjem je bil najbolj odmeven njegov pacifizem. Znana je Russell – Einsteinova izjava, katere podpisniki so bili Nobelovi nagrajenci in ki je vodila do konference Pugwash (prvo srečanje je bilo leta 1957, eno izmed nadaljnjih srečanj je bilo tudi v Jugoslaviji). Konferenca je združevala ugledne znanstvenike z vsega sveta in iz obeh velikih političnih blokov, njen vsebinski naslov pa je bil Konferenca o znanosti in svetovnih zadevah. Namen in vsaj delno doseženi cilj konference je bila obsežna kampanja za jedrsko razorožitev. Russell je bil od začetka predsednik konference. Zaradi razočaranja nad svetovno politiko je leta 1960 odstopil od predsedovanja in ustanovil aktivnejšo skupino, ki je organizirala proteste in civilno nepokorščino proti oboroževalni politiki, ter se tako leta 1961 spet znašel v zaporu. V nadaljevanju šestdesetih let je bil oster nasprotnik ameriške politike v Vietnamu in skupaj s francoskim pisateljem in filozofom Jean-Paul Sartrom in drugimi vplivnimi imeni ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine, preko katerega so pisali o ameriških vojnih grozodejstvih v Vietnamu. Russell velja za enega najbolj raznolikih in vplivnih umov dvajsetega stoletja, najbrž tudi zaradi izjemnih pisateljskih sposobnosti. Bil je človek, ki je imel tudi po 40 knjig hkrati v tisku, in to s področij kot so filozofija, matematika, etika, sociologija, izobraževanje, zgodovina, religija in politika.
16. Jenó Pál Wigner (1902 - 1995), bolj znan kot Eugene Paul Wigner, je madžarsko-ameriški fizik, ki je leta 1963 za dosežke s področja jedrske fizike skupaj z Nemcem J. H. D. Jensenom in Američanom M. G. Mayerjem prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Wigner je študiral kemijo in pozneje predaval fiziko in matematično fiziko na univerzah v Göttingenu, Wisconsinu in Princetonu. Razvil je principe uporabe teorije grup v kvantni mehaniki in pojem simetrije prostora in časa, ki so pomagali razložiti obnašanje subatomskih delcev. Njegovo delo v teoriji absorpcije nevtronov je pomembno prispevalo k poznejši uresničitvi gradnje jedrskih reaktorjev. Wigner ima skupaj s Szilardom in Einsteinom zasluge oz. krivdo za zgodovinsko pismo ameriškemu predsedniku Rooseveltu leta 1939, ki je sprožilo začetek projekta gradnje atomske bombe.
17. Albert Einstein (1879 - 1955) je bil eden najbolj kreativnih umov v človeški zgodovini. V fiziko je uvedel popolnoma nove ideje o prostoru, času, gravitaciji in o ekvivalenci energije in mase. Nadgradil je Newtonovo fiziko in revolucioniziral znanost in filozofijo. Zavzemal se je za socialno pravičnost in odgovornost. Svojo veliko avtoriteto je uporabljal za promocijo pacifizma in liberalizma. Einstein je poleg matematike in fizike študiral tudi glasbo in postal dober violinist. Fizikalni članki, ki jih je izdal kmalu po začetku svoje poklicne kariere kot učitelj matematike, so kmalu spremenili razumevanje vesolja. Njegovi številni prispevki v fiziki, od katerih je najbolj znana teorija relativnosti, so za nekaj desetletij začrtali razvoj znanosti in Einsteinu prinesli slavo in ugled. Leta 1921, ko so na njegovo teorijo relativnosti še gledali s skepso, je prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Pred in med prvo svetovno vojno se je aktivno boril proti nemškemu militarizmu. Njegov znanstveni zaton se je začel ob novih idejah kvantne mehanike, ki jih Einstein ni nikoli sprejel. Trpel je tudi zaradi spopadov med Arabci in Judi v Palestini ter zaradi vzpona nacistov v Nemčiji. Leta 1931, ko je bil gostujoči profesor v Oxfordu, je menda posvečal več pozornosti pacifizmu kot znanosti. Ustanovil je celo Einsteinovo mednarodno fondacijo proti vojni in preko nje izvajal pritisk na bližajočo se razorožitveno konferenco v Ženevi leta 1932. Svoje razočaranje po koncu konference je opisal z besedami: ‘Politiki in državniki so nas osleparili. Norca se delajo iz nas.’ Einstein si je takrat dopisoval tudi z avstrijskim psihiatrom Sigmundom Freudom in s hindujskim pesnikom in mistikom Rabindranathom Tagorejem. Ko so leta 1933 v Nemčiji prišli na oblast nacisti, je Einstein prevzel profesuro na School of Mathematics v Princetonu. Zaradi nacističnega militarizma v Evropi je prekršil pacifistična pravila in pozval Evropo, naj se oboroži in pripravi na vojno z Nemčijo. V tem času se je zaradi znanstvenih in političnih neuspehov zelo spremenil in sam sebe opisal kot ‘veliki kamniti obraz’. Strah pred nemškim razvojem atomske bombe in nekateri sodelavci so prepričali Einsteina, da je uporabil svojo avtoriteto in v pismu predsedniku ZDA Rooseveltu pozval na ‘veliko opreznost in, če potrebno, na hitro akcijo’ pri izgradnji ameriške atomske bombe. To Einsteinovo priporočilo je pomenilo začetek projekta Manhattan. Einstein pri projektu Manhattan ni sodeloval in je za izdelavo atomske bombe menda izvedel šele ob uničenju Hirošime leta 1945. Zadnji stavek, ki ga je Einstein zapisal pred smrtjo, je bil: Rad bi s svojimi slabotnimi sposobnostmi služil resnici in pravici, pa četudi s tem ne razveselim nikogar. Einsteinov prispevek k razumevanju sveta je nenadomestljiv, medtem ko so njegovi veliki napori v smeri humanizacije sveta skoraj povsem pozabljeni. Mogoče je Einstein to slutil, ko je zapisal: Politika je za trenutek. Enačba je za večnost.
18. Eric Lander (1957) je profesor biologije in direktor Centra za genetske raziskave na MIT (Massachusetts Institute of Technology), enem najuglednejših raziskovalnih in izobraževalnih inštitutov na svetu. Je tudi aktivni član Whiteheadovega inštituta za biomedicinske raziskave in član številnih znanstvenih združenj. Center za genetske raziskave, ki ga vodi, predstavlja vodilno silo v mednarodnem projektu Človeškega genoma, ki želi v celoti analizirali človeško genetsko sliko. Človeški genom naj bi za prihodnjo medicino pomenil to, kar pomeni periodični sistem za kemijo. Landerjevi prispevki v genetiki, molekularni biologiji in biomedicini so nedvomno izjemni, čeprav je Eric Lander človek brez formalne izobrazbe v biologiji. Diplomiral je iz matematike na Univerzi v Princetonu in doktoriral prav tako iz matematike na Univerzi v Oxfordu. Z biologijo se je srečal skorajda naključno skozi pogovore s svojim bratom nevrologom. Z uporabo matematičnega znanja in metod so se mu vrata v biologijo in genetiko hitro in na stežaj odprla.
19. Ron Sommer (1949) je študiral matematiko in že pri enaindvajsetih letih dosegel doktorat znanosti na dunajski univerzi s področja verjetnosti. Potem se je hitro uveljavil v poslovnem svetu in pri enaintridesetih letih postal direktor nemškega oddelka korporacije Sony, deset let pozneje je prevzel vodenje ameriškega oddelka Sony in leta 1995 postal generalni direktor ene vodilnih firm v svetovnih telekomunikacijah - Deutsche Telekom.
20. Charles Lutwidge Dodgson (1832 – 1898), poznan pod imenom Lewis Carroll, je bil angleški logik, matematik, fotograf in pisatelj, še posebej znan po otroških delih Alica v čudežni deželi, Skozi ogledalo in Kaj je Alica tam našla. Dodgson je bil zelo sramežljiv, vendar je rad pripovedoval zgodbe, ki si jih je sproti izmišljeval in jih med pripovedovanjem sproti ilustriral. Postal je anglikanski duhovnik in učitelj matematike. Alica v čudežni deželi je bila najprej le spontano izmišljena zgodba, ki jo je pripovedoval pastorjevim otrokom Alice, Lorini in Edith. Pozneje je zgodbo napisal, ilustriral in poklonil Alice Liddell. Pisatelj Henry Kingsley, ki je besedilo slučajno opazil na obisku pri Liddellovih, je svetoval gospe Liddell, naj zgodbo tisti, ki jo je napisal, vsekakor objavi. Z veliko zadržanosti je Dodgson delo nekoliko predelal in pristal na objavo pod psevdonimom Lewis Caroll. Ta psevdonim je pozneje uporabljal za vsa svoja neakademska dela. Tudi nadaljnje zgodbe so nastale podobno. Ob Dodgsonovi smrti je bila Alica v čudežni deželi že najbolj priljubljena otroška knjiga v Angliji, ob stoletnici njegovega rojstva pa znana in priljubljena po vsem svetu. Dodgson se je uveljavil kot priznan otroški fotograf. Objavil je tudi številna druga literarna in štiri matematična dela.
21. Paul Painlevé (1863 - 1933) je bil ugleden francoski politik, priznan matematik in strokovnjak s področja letalstva. Kot prvi Francoz je skupaj z Wilburjem Wrightom poletel leta 1908 v Auvouru. Bil je tudi prvi profesor aeronavtične mehanike na École Aéronautique. Painlevé je bil predsednik francoske vlade v ključnem času prve svetovne vojne in pozneje med finančno krizo leta 1925 ter večkratni minister francoske vlade. Bil je tudi briljanten matematik, ki je deloval na področjih transformacij, diferencialnih enačb in teorije funkcij. Že leta 1900 je postal član Francoske akademije znanosti.
22. Apostolos Doxiadis (1953), svetovno znani grški pisatelj in režiser, je bil pri petnajstih letih sprejet na Columbia University, kjer je začel s študijem matematike. Podiplomski študij uporabne matematike je nadaljeval v Parizu, pozneje pa se je posvetil gledališču, filmu in pisateljevanju. Leta 1988 je na Mednarodnem berlinskem filmskem festivalu za film Terirem prejel nagrado za umetniški film. Njegova najbolj znana dela so Uncle Petros and Goldbach's Conjecture, Parallel Life, Macabetas in Three Little Men. Za matematike je najbolj zanimiva knjiga Uncle Petros and Goldbach's Conjecture, v kateri stric Petros dokazuje Goldbachovo domnevo, ki pravi, da je vsako sodo število (večje od dva) vsota dveh praštevil. Doxiadis je skupaj z založnikom ob izidu knjige Uncle Petros and Goldbach's Conjecture razpisal nagrado v višini milijona ameriških dolarjev za dokaz Goldbachove domneve.
23. Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693) je po študiju na jezuitskem kolegiju v Ljubljani veliko potoval po zahodni Evropi in severni Afriki in se leta 1672 ustalil na Bogenšperku. Poleg vojaške službe je večino svojega življenja posvetil naravoslovju, se ukvarjal z matematiko, zbirateljstvom in preučevanjem svoje domovine Kranjske. Valvasor je bil eden prvih sistematičnih kartografov pri nas, izdelal je načrt za predor Ljubelj, bil prvi, ki se je pričel ukvarjati z bakrotiskarstvom, raziskava Cerkniškega jezera pa mu je prislužila članstvo v Angleški kraljevi akademiji. Njegovo najbolj znano delo je Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nuernbergu leta 1689. Knjiga v 15 poglavjih na kar 3532 straneh ilustrira življenje v večjem delu današnje Slovenije ob koncu 17. stoletja.
24. Jurij Vega (1754 - 1802) je bil rojen v Zagorici pri Ljubljani. Študiral je v Ljubljani in kasneje postal oficir in strokovnjak za balistiko v avstrijski vojski. Zaradi dosežkov na področju raziskav in poučevanja balistike je prejel najvišja vojaška odlikovanja in baronski naziv. Na področju matematičnih raziskav je dosegel največji uspeh njegov Priročnik (Manuale logarithmico – trigonometricum, 1793), katerega 102. izdaja v nemškem jeziku je izšla še leta 1966, bil pa je prirejen tudi v angleškem, francoskem, italijanskem, nizozemskem in danskem jeziku. Njegovo najobsežnejše delo je Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus, 1794), ki predstavlja eno najtemeljitejših del s področja logaritmov.
25. Isaac Newton (1642 - 1727), angleški matematik, fizik, astronom in filozof je bil najpomembnejši predstavnik znanstvene revolucije sedemnajstega stoletja. V matematiki je postavil temelje infinitezimalnega in integralnega računa ter s tem moderne analize. Vzporedno in neodvisno je do istih spoznanj prišel tudi veliki nemški filozof, matematik in politični svetovalec Gottfried Wilhelm Leibniz (1646 - 1716). Newtonova odkritja na področju optike so začrtala njen moderni razvoj. Na področju mehanike so njegovi zakoni postavili temelje razumevanja gravitacije in klasične fizike, katere bistveno dopolnitev predstavlja šele Einsteinovo delo v dvajsetem stoletju. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Arithmetica Universalis (1707) in Opticks (1704) ter Philosophiae Naturalis Principia Mathematica (1687), ki velja za eno najpomembnejših del v zgodovini moderne znanosti.

Viri:

E. Maor; e : The Story of a Number, Princeton University Press, 1994

History of Mathematics archive: http://www-history.mcs.st-and.ac.uk/history/