Odprto pismo učiteljev Slovenije
(Objavljeno 26.9.2014)
Učitelji smo vznemirjeni in ogorčeni zaradi absurdov, ki se dogajajo pri vrednotenju dela na področju vzgoje in izobraževanja.

Povod za to odprto pismo je odločitev komisije, ki je nekatere uveljavljene seminarje za učitelje, ki jih izvajajo ugledne ustanove, izločila iz financiranja. Ob tem je od 265 prijavljenih za sofinanciranje potrdila 243 programov.

Ta odločitev se nam zdi nesprejemljiva in z njo se ne moremo sprijazniti.

Podobni so absurdi vrednotenja kakovosti učiteljskega dela, ki ne temelji na predanem in strokovnem delu v razredu, pač pa na zbiranju točk, ki so neodvisne ali celo v nasprotju z zavzetostjo učiteljskega dela z mladimi.

Tovrstni pojavi, ki niso lastni samo vzgoji in izobraževanju, izhajajo iz zgrešene paradigme, po kateri se kakovost brez vsake odgovornosti vrednoti zgolj na podlagi formalnih točkovanj, nekritične samopromocije in na podlagi nepomembnih površinskih meril. Tradicija, ugled učiteljev, znanje, zavzetost, skrbnost, resna izvedba, inovativnost, širina in razumevanje potreb slušateljev so nepomembni, pomembna je le deklarirana pripravljenost na nekakšno usmeritev h kakovosti (ki je nihče ne preverja in je le skupek puhlih besed). Na vseh nivojih vrednotenja učiteljskega dela se tako upošteva predvsem forma brez vsebine in to na način, ki od evalvatorja ne zahteva nikakršne odgovornosti in ki evalvirancu ne daje nikakršne uporabne ali stimulativne povratne informacije.

Zamislimo si, da bi športnike ocenjevali na podlagi njihovega razpredanja o (napihnjenih) ciljih in zavezah k (preko vseh meja pretirani) samoevalvaciji. Absurdnost te situacije ne bi bila nič večja od absurdnosti stanja, ki ga imamo v šolstvu in še kje.

Pozivamo odgovorne, da temeljito pretehtajo temelje sistema ugotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju. Prevetrijo in radikalno poenostavijo naj se pravilniki in merila. Prevetrijo naj se izbirni postopki in izbira članov izbornih komisij. Evalvatorji naj opravijo temeljito samoevalvacijo in k odločanju povabijo ljudi, ki so pripravljeni pristati na bolj vsebinski in na osebno odgovornost vezan evalvacijski model.

Prepričani smo, da bo v tej smeri vložen napor pripomogel k smiselnejši in racionalnejši porabi javnega denarja. Omogočimo spremembe, ki bodo posameznikom in ustanovam, ki zagnano delajo v skupno dobro in v dobro prihajajočih generacij, dale zasluženo priznanje. Ne ubijajmo odličnih z absurdi, pač pa se z večjim spoštovanjem do vseh vpletenih odločimo za pogumne in odločne spremembe.

V podporo stališčem Odprtega pisma učiteljev Slovenije Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS in vlado RS POZIVAMO, da se nemudoma poenostavi in radikalno spremeni sistem vrednotenja v izobraževanju in napredovanju učiteljev. Predlagamo:
  • Vrednotenje kakovosti učiteljskega dela naj temelji na predanem in strokovnem delu v razredu in ne na zbiranju točk, ki so neodvisne ali celo v nasprotju z zavzetostjo učiteljskega dela z mladimi.
  • Radikalno naj se poenostavi sistem strokovnega izpopolnjevanja učiteljev. Izvirne in nove pobude izobraževanj naj se obravnava vzpodbudno, a obenem vsebinsko kritično ter še posebej odgovorno in strokovno. Obenem naj se preverjenim in kakovostnim ustanovam, ki jim je tudi sicer zaupano izobraževanje učiteljev, zaupa še njihovo izpopolnjevanje. Vsi, ki izobražujejo, naj se posvetijo izključno kakovosti izobraževanja (ne pa trikologiji izpolnjevanja zlaganih, formalnih, nesmiselnih in nepregledno dolgih formularjev).
  • Radikalno naj se spremeni in modernizira ustrezne elektronske sisteme prijav (KATIS), ki so sramota v današnji informacijski dobi.
  • Radikalno naj se spremeni delo in organizacija ustreznih strokovnih služb, ki morajo biti sposobne prevzeti odgovornost vrednotenja kakovosti v izobraževanju in ne le formalnega vrednotenja (pogosto preračunljivo zavajajoče izpolnjenih) neživljenjskih formularjev.
  • Strokovnost, učiteljski ugled in avtoriteta evalvatorjev, nadzornikov in strokovnih delavcev v državnih institucijah, morajo presegati strokovnost, učiteljski ugled in avtoriteto evalvirancev. Delo evalvatorjev, nadzornikov in strokovnih delavcev v izobraževanju zato lahko opravljajo le osebe z ugledom in avtoriteto, ki zagotavljata možnosti za vsebinsko in odgovorno odločanje.
Prvopodpisnika: Bojan Hvala, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru in Damjan Kobal, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani
Odprto pismo je do 12.11.2014 do 10.00 podprlo 318 podpornikov. Od tega 151 srednješolskih učiteljev, 72 univerzitetnih učiteljev, 67 osnovnošolskih učiteljev in 28 drugih podpornikov (raziskovalcev, zdravnikov, upokojencev, ...) Med podporniki je 200 matematikov, 23 fizikov, 15 slovenistov, 15 učiteljev tujih jezikov, 12 učiteljev razrednega pouka, po 4 učitelji kemije, informatike in športne vzgoje, po 3 učitelji biologije in geografije, po 2 filozofa in učitelja glasbe ter po 1 zgodovinar, sociolog, likovnik, defektolog, učitelj tehnike in učitelj strokovno - teoretičnih predmetov.
Med podporniki so tudi: prof. dr. Josip Globevnik, akademik; prof. dr. Franci Forstnerič, akademik; prof. dr. Igor Emri, akademik; prof. dr. Miha Tomaževič, akademik; prof. dr. Boštjan Žekš, akademik, bivši predsednik SAZU; prof. dr. Tomaž Zwitter, Zoisov nagrajenec; prof. dr. Matej Brešar, Zoisov nagrajenec; prof. dr. Sandi Klavžar, Zoisov nagrajenec; prof. dr. Bojan Magajna, Zoisov nagrajenec; prof. dr. Peter Šemrl, Zoisov nagrajenec; prof. dr. Anton Ramšak, dekan FMF UL; prof. dr. Nataša Vaupotič, dekanja FNM UM; prof. dr. Emil Žagar, predstojnik OM FMF UL; doc. dr. Andrej Taranenko, predstojnik OMR FNM UM; prof. dr. Jernej Kozak, zaslužni profesor UL; prof. dr. Jože Vrabec, zaslužni profesor UL; prof. dr. Joso Vukman, bivši dekan PeF UM; prof. dr. Klemen Jaklič, Univerza Harvard; dr. Mateja Jamnik, Univerza Cambridge; prof. dr. Peter Legiša; prof. dr. Marko Pavliha; prof. dr. Gregor Majdič; Viljem Ščuka; prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak; mag. Silvo Šinkovec, urednik revije Vzgoja; mag. Jaka Erker, ravnatelj; Milan Jevnikar, ravnatelj; Katja Arzenšek Konjajeva, ravnateljica; Dušan Zagorc, ravnatelj in podpredsednik Združenja ravnateljev OŠ; mag. Franc Rozman, ravnatelj; dr. Tina Bregant; dr. Erik Brecelj;
Dne 5.11.2014 so bili z vsebino in podporo odprtega pisma na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS s posebnimi dopisi seznanjeni Dr. Stanislava Setnikar Cankar, ministrica, Dr. Andreja Barle Lakota, državna sekretarka, Dr. Peter Maček, državni sekretar, Dr. Mojca Peček Čuk, Predsednica Programskega sveta za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.

Kot odziv na to pismo smo prejeli vabilo na sejo Programskega sveta dne 14.11.2014, na katerem smo predstavili naša stališča in jih soočili s stališči članov programskega sveta. Do bistvenega zbližanja pogledov žal ni prišlo. Ključne razlike se kažejo v dveh točkah:

  • Kdo lahko opravi relevantno recenzijo programa iz neke konkretne stroke, npr. iz matematike? Po našem mnenju le strokovnjak iz te stroke. Po mnenju PS to ni v skladu z načelom objektivnosti, ker se v Sloveniji strokovnjaki znotraj stroke med seboj preveč dobro poznajo. Objektivnost tako v obstoječem sistemu zagotavljajo z recenzenti (ki stroke ne poznajo) iz vrst članov PS. To so večinoma ravnatelji šol, univerzitetni predavatelji didaktičnih predmetov oz. strokovnjaki podobnih profilov iz javnih ustanov, kot so ZRSŠ, Andragoški zavod in podobno. Po našem mnenju tak recenzent kakovosti programa ne more zaznati, kakor tudi ne more prijavitelju podati zadovoljive povratne informacije. Osebna odgovornost recenzenta iz stroke bi bila po našem mnenju nujna za kakovost recenzije. V obstoječem sistemu se namreč vsaka odgovornost za odločitev izgubi. (Komentar članov PS o odgovornosti je npr. bil, da je za odločitev odgovoren minister, ki podpiše končni sklep.)
  • V kakšnem odnosu sta »kakovost« in »govoričenje o kakovosti«. Po našem mnenju »govoričenje o kakovosti« same kakovosti ne zagotavlja. "Govorjenje o kakovosti" je sorazmerno lahko producirati, celo kopirati in mu zato ne bi smeli pripisovati posebne teže. Nasprotna stran je poudarjala, da kakovosti brez sposobnosti samoevalvacije ni in da če kakovost obstaja, jo je mogoče z zavzetostjo prijavitelja tudi ubesediti. Ker po našem mnenju lepo zveneče besede o ciljih ne zagotavljajo nujno tudi njihove dosegljivosti, smo prepričani, da recenzijski postopek ne bi smel temeljiti na tovrstnem leporečju. Verjamemo celo, da je tak način vrednotenja kakovosti dolgoročno škodljiv, saj povzroča zgolj razraščanje količine napisanega o 'kakovosti', medtem ko dejanska vrednota kakovosti izgublja svoj pomen. Člani PS podobno izražajo dvom, da je pretekla kakovost izvajalca lahko pomembno merilo kakovosti v prihodnosti.
Navedeni točki naših razhajanj s stališči PS pojasnita, zakaj prihaja do tako absurdnih primerov vrednotenja. Sistem vrednotenja, ki ne temelji na poznavanju ocenjevanega področja, dejanske vsebinske kakovosti ne more zaznati in zato lahko izvede le formalno oceno leporečja o kakovosti.

Na sestanku smo se strinjali vsaj v tem, da je prijavni sistem Katis neprimeren. Dobili smo informacijo, da je v pripravi nov sistem. Upati je, da izvajalec za izdelavo tega sistema (zaradi objektivnosti) ni bil izbran na podlagi mnenj nepoznavalcev in na podlagi deklarativnih floskul o ciljih in kakovosti. Upamo torej, da so odločili strokovnjaki in pri tem temeljito upoštevali pretekle reference izvajalca.

V duhu konstruktivnosti se je ob zaključku sestanka formuliral predlog, ki vnaša le malenkostne korekture v obstoječi model vrednotenja posodobitvenih programov. Predlagane spremembe v zgrešene paradigme obstoječega sistema ne posegajo, zato po našem mnenju sistema vrednotenja bistveno ne izboljšujejo.

Zavedamo se, da v duhu širokih odgovornosti Ministrstva za znanost, šolstvo in šport problematika o kateri strokovno odloča Programski svet za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, predstavlja le marginalno in razmeroma nepomembno področje. Obenem smo pa prepričani, da gre za splošne principe (ne)sprejemanja odgovornosti in vrednotenja kakovosti, ki so univerzalno škodljivi, ker demoralizirajo akterje, ki gojijo vsebinsko kakovost in obenem favorizirajo formaliste. Menimo, da bo nujna radikalna sprememba, če naj se razvoj izobraževalnega sistema in širše družbene organiziranosti obrne v pozitivno smer.

Zato odgovorne na Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport pozivamo, da nakazanim problemom namenijo skrbno pozornost in da na dolgi rok najdejo rešitve, ki bodo pomenile bistven premik na bolje.