O zmaju formalizma, ki s svojimi sedmimi glavami politične korektnosti požira ustvarjalnost

Izobraževanje je za vsako družbo nedvomno izjemno pomembno. Uspešnost izobraževanja je težko meriti, a ni dvoma, da je organizacija in način vrednotenja v izobraževanju ključna. Ker je proces vzgoje in izobraževanja zelo kompleksen, bi moralo tudi vrednotenje v izobraževanju biti skrajno odgovorno. Za odgovornost in kakovost pa potrebujemo enostaven in pregleden sistem pristojnosti in odgovornosti. Podobno kot na vseh drugih področjih družbenega življenja pa je naš izobraževalni sistem skrajno zapleten, formalističen, z nepreglednimi in nejasnimi odgovornostmi in pristojnostmi. Živimo v iluzijah objektivnega vrednotenja, ki temelji na zapletenih formalnih postopkih, katerih končne ocene so pogosto nesmiselne in katerih odgovornosti nihče ne prevzame, saj so po definiciji pripisane 'objektivni metodologiji postopka'. Primerov nesmislov je ogromno in vsak je zase dovolj absurden. V nadaljevanju bomo poskušali opisati primer, ki je specifičen, a v svoji temeljni vsebini podoben mnogim. Današnja Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je bila do sredine devetdesetih let minulega stoletja edina ustanova v Sloveniji, ki je izobraževala gimnazijske učitelje matematike. Izobraževanje matematike ima v Sloveniji dolgo in ugledno tradicijo vsaj od Franca Močnika, ki je bil evropsko znan pisec učbenikov in šolski nadzornik Avstro-Ogrske monarhije. Visoka kakovost matematike in matematičnega izobraževanja na Ljubljanski univerzi se je nadaljevala preko uglednega matematika in prvega rektorja Ljubljanske univerze Josipa Plemlja in preko njegovih naslednikov in izjemnih učiteljev, kot so Ivan Vidav in drugi. V času razcveta Ljubljanske matematične šole (v 70 in 80 letih minulega stoletja) pod vodstvom uglednega profesorja in akademika Ivana Vidava je imelo izobraževanje učiteljev na današnji Fakulteti za matematiko in fiziko UL izjemen pomen in ugled. Redna izpopolnjevanja za učitelje matematike so potekala tudi že prej, a v 80-ih letih prejšnjega stoletja se je začelo redno vsakoletno srečevanje in izpopolnjevanje učiteljev matematike. Kasneje, ko so se v okviru Ministrstva za šolstvo izoblikovali prvi programi za izobraževanje učiteljev, je postal seminar za učitelje matematike eden izmed rednih seminarjev, ki ga je podpiralo Ministrstvo. Skozi vsa leta je seminar za učitelje matematike zaradi zunanjih zahtev doživljal raznolike organizacijske spremembe in nihanja, po vsebini pa je ostajal predan kakovostnemu poučevanju in v iskanju vedno novih vsebinskih idej prerasel v priljubljeno in redno srečevanje učiteljev matematike iz vse Slovenije. Osrednji poudarek seminarja je bil vedno na kakovosti vsebin in predavateljev. Slušatelji so se navadili na nivo, ki ga zagotavljajo vrhunski domači in tudi tuji predavatelji. Poleg matematično izobraževalnih tem so bile na seminarju dostopne tudi splošnejše in za učitelje zelo pomembne humanistične teme. Navedimo samo nekatera predavateljska imena. Leta 2003 je predaval ugledni učitelj, velik poznavalec zgodovine matematičnega izobraževanja in častni član inštituta Univeze v Exeterju prof. Robert P. Burn. Slušatelji so ga ocenili s čisto 5 (od 5). Leta 2010 je na seminarju predaval svetovno znani nemški nevrolog Manfred Spitzer. Od domačih predavateljev omenimo večkratne predavatelje kot so Zoisovi nagrajenci za znanost in odlični učitelji Matej Brešar, Sandi Klavžar, Peter Šemrl, Tomaž Zwitter, pa ugledna imena s predavanji iz humanističnih področij kot so Alojz Ihan, Miro Cerar, Klemen Jaklič, Bogdan Žorž, Erik Brecelj, Vesna Godina, Marko Pavliha in številni drugi. Kot rečeno, je od začetkov direktnega državnega sofinanciranja programov izpopolnjevanj za učitelje, omenjeni seminar spadal med 'sofinancirane Posodobitvene programe nadaljnega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji'. Podobno, kot je dolg že zgornji naslov, so dolgi tudi formularji, ki jih je za sodelovanje v Republiškem sistemu financiranja in točkovanja potrebno vsako leto znova izpolnjevati. Formularji so tehnično in vsebinsko nekakovostni. Z vidika učitelja in zagotavljanja kakovosti so nesmiselni. Vsebine željenih 'odgovorov' se s strategijo 'copy-paste' vnašajo v nerodne tabele znotraj MS Wordovih dokumentov, ki niso niti predpripravljene za avtomatizirano obdelavo vsebin. Prijavitelji, ki naj bi skrbeli predvsem za vsebino in kakovost seminarja, pri najboljši volji ne vedo, kaj naj napišejo. Kako naj razumen učitelj, ki skuša kot predavatelja na seminar za učitelje pridobiti Manfreda Spitzerja ali Mira Cerarja izpolni na primer naslednjo rubriko: Najbrž sta dva možna odgovora. Prvi je, da prijavitelj za to delo najame 'profesionalne nakladače', ki že redno pošiljajo ponudbe za preverjeno uspešno izpolnjevanje prijav. Drugi, ob katerem človek ohrani vsaj malo dignitete, je, da napiše nekaj zelo kratkega in neprotislovnega. Na primer, da bo preverjal zadovoljstvo udeležencev. Preverjanje zadovoljstva udeležencev se v okviru seminarja Moderni izzivi poučevanja matematike tudi zares in zelo resno izvaja. Udeleženci ocenjujejo vsakega predavatelja posebej in program kot celoto. Odgovori udeležencev so skrbno pregledani in upoštevani. Odzivi so praviloma navdušujoči, ocene (tiste številčne dostopne tudi v spletnem arhivu) odlične. Dodatna vzpodbuda predavateljem in organizatorjem so prosto zapisani pohvalni odzivi udeležencev in njihove redno ponavljajoče udeležbe na seminarju. A za tovrstne informacije v formularju ni prostora. Zato pa evalvatorji s toliko večjo temeljitostjo vzamejo v precep 'odgovore o evalvaciji'. V prijavi seminarja Moderni izzivivi poučevanja matematike so bili 'odgovori o evalvaciji' ocenjeni nezadostno in so si prijavitelji zaslužili le 3 od za to predvidenih 26 točk. Nekoliko bolje so bile ocenjene reference predavateljev (5 od možnih 8 točk). Skupaj je program zbral le 19,92 točk in padel pod mejo 20 točk, kar je bila meja za pozitivno oceno. Seminar, katerega tradicijo in poslanstvo smo na kratko opisali, je bil tako uvrščen med 22 najslabših (in izločenih) izmed 265 prijavljenih programov. Za uporabljeno 'metodologijo vrednotenja kakovosti' je zanimivo že to, da je mogoče v dveh (navedenih) rubrikah na področju 'evalvacije ciljev' zbrati 26 točk, kar je pozitivna ocena in s tem dokazati 'kakovost', ki presega kakovost omenjenega seminarja. Seveda je v svetu, ki je prepreden s pravili, ki niso nikogaršnja odgovornost, zelo težko govoriti o kakovosti in njeni odsotnosti, tudi ko so zadeve očitne vsakomur. Pomembnejša je 'politična korektnost'. V številnih diskusijah, ki so spremljale razburjenje ob opisanem dogodku, je zanimivo, kako pogosto je bilo zastavljeno vprašanje, ali sploh imamo pravico govoriti o kakovosti na eni in o pomanjkanju le te na drugi strani. In zdi se, da imajo v naši družbi večjo pravico odločanja o kakovosti nesmiselni obrazci kot pa odgovorna vsebinska presoja. Slednja bi že iz pregleda naslovov in impresivnega spiska predavateljev omenjenega seminarja lahko sklepala na višjo kakovost kot vsaj v nekaterih primerih (milo rečeno) povsem povprečnih izvajalcev nekaterih financiranih programov. Seveda bi taka presoja zahtevala vsebinsko obravnavo, ki bi jo lahko izvajali le ljudje, ki jim obravnavane vsebine in imena kaj povedo. Učiteljem, ki seminarje obiskujejo, vsebine in imena veliko povedo, nesmiselni obrazci pa nič. O odtujenosti opisanega vrednotenja, ki živi v vzporednem, od želja in potreb poučevanja zelo oddaljenem svetu, priča tudi naslednje: Organizatorji so v skladu s časovno in vsebinsko tradicijo prvi del negativno ocenjenega seminarja izvedli v septembru 2014 brez finančne podpore Ministrstva. Udeležilo se ga je 65 udeležencev, ki so seminar kot celoto ocenili z oceno 4.93. Od sedmih prispevkov je najnižje ocenjeni dobil oceno 4.23. Dva prispevka (eden matematičnih in drugi humanističnih vsebin) sta bila ocenjena z oceno 4.98 (vse ocene so na skali 1-5). Opisan primer je le eden izmed mnogih v zbirokratiziranem sistemu vrednotenja, ki ubija ustvarjalnost. Učitelji na vseh nivojih zato postajamo apatični in mnogi izgubljajo entuziazem. Številnih drugih nesmislov je ogromno. Na univerzah se je z Bolonjskim sistemom uvedel tudi popolnoma nepregleden sistem, v katerem se na podobnih obrazcih kot so omenjeni za prijavo programov za izobraževanje učiteljev, pišejo neskončno dolge in nepregledne vloge za akreditacije programov. Slednje se pozneje v številnih birokratskih zahtevah dopolnjujejo in popravljajo tako, da nihče niti več ne ve, katere so zadnje verzije, kaj velja in kaj ne, kateri amandmaji so navedeni na katerem mestu. Zaradi zapletenih postopkov na Univerzah, na NAKVISu (Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu) ni niti več povsem jasno v kakšni fazi in na katerem nivoju so posamezni več fasciklov dolgi dokumenti. Nepregledne in nepomembne količine podatkov nihče ne jemlje resno, razen birokratov, ki se zapičijo v posamezne parcialne dele, ki jih obravnavajo nepovezano in ne ozirajoč se na vsebino. Posledice se vselej odražajo v dodatnih desetinah strani nove 'dokumentacije', z desetinami in stotinami novih nepredvidenih posledic in novih poslov za 'birokratsko filigransko' obdelavo. Kako naj razumen človek, ali celo intelektualec sprejme dejstvo, da se ljudje, ki so nadarjeni in se želijo ukvarjati z vsebino, morajo veliko več kot z vsebino ukvarjati s formo. Nekaj je z našo družbo hudo narobe. Smo zaradi izogibanja odgovornosti, odločanje prepustili zmaju birokracije, ki mu ob vsakem problemu zraste nova glava?

Na: odprto pismo